Nauk Nikolajevcev.

William Branham.

Preberite celoten račun v...
Pergamska Cerkvena Doba.

Razodetje 2,15:
»Prav tako imaš tudi ljudi, ki sledijo nauku nikolajevcev, katerega Jaz sovražim.≪

Spomnili se boste, da sem v efeški dobi iznesel, da beseda prihaja iz dveh grških besed: nikao, kar pomeni osvojiti in Laos, kar pomeni laiki. Nikolajit pomeni »osvojiti laike«. Torej, zakaj je to tako strašna stvar. To je strašno, ker Bog ni nikoli postavil svoje cerkve v roke izbranega vodstva, ki se premika s političnim mišljenjem. On je svojo cerkev postavil pod skrbništvo od Boga odrejenih, z Duhom izpolnjenih ljudi, ki živijo Besedo, ki vodijo ljudi in jih hranijo z Besedo. On ljudi ni razdelil v razrede, da bi sveto duhovništvo vodilo množice. Resnica je, da vodstvo mora biti sveto, z druge strani, takšna mora biti celotna skupnost. V Besedi ni prostora, kjer duhovniki ali pridigarji ali podobni posredujejo med Bogom in ljudmi, niti ni mesta, kjer so oddvojeni v svojem slavljenju Gospoda. Bog želi, da Ga vsi ljubijo in Mu skupaj služijo. Nikolajizem uničuje ta pravila in namesto tega odvaja pridigarje od ljudi in dela voditelje za vrhovne gospodarje, namesto za služabnike. Torej, ta doktrina se je pravzaprav pričela kot dejanja v prvi dobi. Videti je, da problem leži v dveh besedah: »starešine« (starešinstvo) in »nadzorniki« (škofi). Čeprav Pismo kaže, da v vsaki cerkvi obstaja nekaj starešin, so nekateri (med njimi Ignacij) začeli poučevati, da je ideja škofov bila v prvenstvu ali avtoriteti in upravljanju nad starešinami. Prava resnica je, da beseda »starešina« označuje, kdo je oseba, medtem ko beseda »škof« označuje službo istega človeka. Starešina je človek. Škof je služba tega človeka. »Starešina« se vedno nanaša in se vedno bo nanašala preprosto na človeško kronološko starost v Gospodu. On je starešina ne zato, ker je izbran ali postavljen itd., ampak zato, ker JE STAREJŠI. On je zrelejši, bolj usposobljen, ni na novo spreobrnjen, zanesljiv zaradi izkušnje in dolgotrajne potrditve svoje krščanske izkušnje. Ampak ne.

Škofje se niso trdno držali Pavlovih pisem, temveč so odšli na Pavlov primer v Apostolskih delih 20, kjer je poklical starešine iz Efeza v Milet. V 17. vrstici zapis navaja, da je poklical starešine, potem pa so v 28. vrstici poklicani nadzorniki (škofi). In škofi so (brez dvoma politično nastrojeni in željni moči) vztrajali, češ da je Pavel mislil, da so »nadzorniki« bili več kot lokalni starešine s službeno funkcijo samo v svoji lastni cerkvi. Za njih je sedaj bil škof nekdo z razširjeno avtoriteto nad mnogimi lokalnimi vodji. Taka koncepcija ni bila niti po Pismu, niti zgodovinska, čeprav se je celo človek Polikarpovega kalibra nagibal k takšni organizaciji. Tako vidite, kar se je pričelo kot dejanja v prvi dobi, je dobesedno postalo doktrina in tako je tudi danes. Škofi si še vedno jemljejo pravico do moči, da upravljajo z ljudmi in da postopajo z njimi, kakor se jim zahoče in da jih postavljajo v službe, kamor želijo. S tem se izpodbija vodstvo Svetega Duha, ki je dejal: »Oddvojite mi Pavla in Barnabo za delo, v katerega sem ju poklical.« To je proti Besedi in proti Kristusu. Matej 20,25-28: »Jezus jih je poklical k Sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji poganov gospodujejo nad njimi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin Človekov ni prišel, da bi Mu stregli, ampak da bi stregel in dal Svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Matej 23, 8-9: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Gospodar - Kristus, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, Ta, ki je v nebesih.«

S ciljem, da bi to še bolje razjasnili, mi dopustite, da nikolajizem razložim na naslednji način. Spomnite se, da v Razodetju 13, 3 govori: »Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo.« Torej mi vemo, da je bila zaklana glava pogansko Rimsko cesarstvo, ta velika svetovna politična sila. Ta glava je ponovno vstala kot »Rimsko katoliško duhovno cesarstvo«. Torej, proučite to pazljivo. Kaj je politični poganski Rim počel, kaj je bila osnova njegovega uspeha? On je »razdelil in vladal«. To je bilo seme Rima – deli in vladaj. Njegovi železni zobje so trgali in požirali. Tisti, katerega je on raztrgal in požrl, ni mogel več ponovno vstati, podobno kot je uničil Kartagino in po njej posul sol. Ko je vstal kot lažna cerkev, je v njem ostalo isto železno seme in njegova politika je ostala ista – deli in vladaj. To je nikolajizem in Bog ga sovraži.

Torej, to je dobro znano zgodovinsko dejstvo, da so ljudje potem, ko se je ta napaka pritihotapila v cerkev, pričeli tekmovati za službo škofa, kar se je odražalo v tem, da je ta položaj bil dodeljen izobraženim in materialistično mislečim ter politično usmerjenim ljudem. Človeško znanje in programi so začeli prevzemati mesto Božanske modrosti in Sveti Duh ni več upravljal. To je bilo v resnici tragično zlo, ker so škofje začeli podpirati tezo, da ni več potreben prepoznaven krščanski karakter, da bi se pridigala Beseda ali vršila cerkvena služba in da so elementi obredov in ceremoniala pomembnejši. To je zlobnežem (zapeljivcem) omogočilo, da raztrgajo čredo.

S človeško doktrino povzdigovanja škofov na mesto, ki jim v Pismu ni bilo dano, je bil naslednji korak deljenje stopenjskih nazivov, ki so se razvili v religiozno hierarhijo; kjer so nad škofi kmalu obstajali nadškofi in nad nadškofi kardinali in ob času Bonifacija III, je nad vsemi bil papež, PONTIF.

A kaj je z nikolajitsko doktrino in spajanjem krščanstva z babilonščino? Dobljeni rezultat bi moralo biti tisto, kar je Ezekiel videl v poglavju 8,10: »Tako sem vstopil in videl: glej, vsakršna laznina in ogabne živali, vsi maliki Izraelove hiše so bili vklesani krog in krog po zidu.« Razodetje 18,2: »Z močnim glasom je zaklical: »Padel je, padel véliki Babilon in postal bivališče demonov, temnica vseh nečistih duhov, pribežališče vseh nečistih ptic, in pribežališče vseh živali, ki so nečiste in odurne, ker so vsi narodi pili od vina njegovega pobesnelega vlačugarstva.« Torej, s to nikolajitsko doktrino, s temi pravili, ki so bila ustanovljena v cerkvi, se mnogi ljudje niso preveč strinjali, ker so lahko brali neobičajno pismo ali esej o Besedi, ki ga je napisala neka pobožna oseba. In kaj je storila cerkev? Izobčila je pravične učitelje in zažgala zvitke. Dejali so: »Potrebno je posebno izobraževanje za branje in razumevanje Besede. Celo Peter je dejal, da so bile mnoge stvar, ki jih je napisal Pavel, težko razumljive.« S tem, ko so ljudem odvzeli Besedo, je kmalu prišlo do tega, da so ljudje poslušali samo tisto, kar je duhovnik imel za povedati in so delali to, kar jim je on dejal. To so imenovali Bog in Njegova sveta Beseda. Prevzeli so ume in življenja ljudi in jih naredili za služabnike tiranskega duhovništva.

Torej, če želite dokaz, da katoliška cerkev zahteva življenja in ume ljudi, samo poslušajte edikt Teodozija X. Prvi Teodozijev edikt. Ta edikt je bil objavljen takoj za tem, ko ga je krstila prva rimska cerkev. »Volja nas treh cesarjev je, da se naši podaniki čvrsto držijo religije, s katero je Rimljane poučeval sveti Peter, ki je zvesto ohranjena s tradicijo in katero sedaj izpoveduje pontif Damaz od Rima in Peter, škof Aleksandrije, človek apostolske svetosti, v skladu z institucijo apostolov in doktrino evangelija; verujemo v eno Božanstvo Očeta, Sina in Svetega Duha, enakopravnega veličastva v svetem trojstvu. Ukazujemo, da se pristaši te vere imenujejo katoliški kristjani. Nesmiselne sledilce drugih religij označujemo s sramotnim nazivom krivoverci in prepovedujemo, da njihovi tajni sestanki prisvajajo ime cerkev. Skozi obsodbo Božanske pravice, morajo oni pričakovati težko kazen, katero bo naša avtoriteta, vodena z nebeško modrostjo, smatrala kot odgovarjajoče odrejeno…«

Petnajst kazenskih zakonov, ki jih je cesar objavil v istem številu let, je odvzelo evangelijskim ljudem vse pravice, da prakticirajo svojo vero. Izključil jih je iz vseh mestnih služb, jim pretil s kazenskimi globami, zaplembami, pregnanstvom in v nekaterih primerih celo s smrtjo.

Veste kaj? Mi gremo danes natanko po tej poti.

Rimskokatoliška cerkev sebe imenuje mati cerkev. Imenuje se prva oziroma izvorna cerkev. To je popolnoma res. Ona je bila izvorna prva rimska cerkev, ki se je obrnila nazaj in odšla v stari greh. Bila je prva, ki se je organizirala. V njej so najdena dejanja in potem doktrina nikolajizma. Nihče ne bo zanikal, da je ona mati. Ona je mati in rodila je hčere. Torej, hči izhaja iz žene. Žena, oblečena v škrlat, sedi na sedmih rimskih gričih. Je vlačuga in rodila je hčere. Te hčere so protestantske cerkve, ki so izšle iz nje in se zatem vrnile nazaj v organizacijo in nikolajizem. O, ta mati hčerk-cerkva je imenovana vlačuga. To je žena, ki je bila nezvesta v svojih poročnih zaobljubah. Bila je poročena z Bogom in potem je odšla nečistovat s hudičem in v svojih nečistovanjih proizvedla hčere, ki so natanko takšne, kot je sama. Ta kombinacija matere in hčere je anti-Beseda in anti-Duh in v sled tega anti- Kristus. Da, ANTIKRIST.

Preden bi odšel predaleč, želim omeniti, da so ti zgodnji škofje mislili, da so nad Besedo. Ljudem so govorili, da jim lahko oprostijo grehe, po izpovedi teh grehov. To nikoli ni bilo res. V 2. stoletju so pričeli krstiti otroke. Pravzaprav so vršili krst v obnovo. Sploh ni čudno, da so ljudje danes zbegani. Če so bili takrat tako zbegani, ko so bili še blizu Binkošti, so sedaj približno 2000 let po tej izvorni resnici v najbolj obupnem stanju. O, Božja cerkev, samo eno upanje obstaja. Vrni se nazaj k Besedi in ostani z Njo.

Preberite celoten račun v... Pergamska Cerkvena Doba.

Jer je ovo Zavjet koji ću načiniti s domom Izrailjevijem poslije onijeh dana, govori Gospod: daću zakone svoje u misli njihove, i na scrima njihovima napisaću ih, i biću im Bog, i oni će biti meni narod.

Jevrejima 8:10