Duše, ki so sedaj v zaporu.

William Branham.

Preberite celoten račun v...
Duše, ki so sedaj v zaporu.

In potem sem nekoč bil zunaj na lovu, za kar se mi zdi, da je druga narava - ljubezen do lova. In bil sem na lovu s fantom Jim Poolom, s prijetnim fantom. (Mislim, da njegov fant prihaja sem v cerkev, mali Jim. Čudovita družina. Poznam Poolove. Jim in jaz sva spala skupaj in živela skupaj, odkar sva bila majhna fanta v šoli... Midva sva približno šest mesecev narazen v starosti.) In Jim je pustil svojo puško nezavarovano in me ustrelil v obe nogi, zares je bil blizu mene s puško in potem so me odpeljali v bolnišnico, kjer sem ležal v umirajočem stanju. (V tistih dneh ni bilo penicilina ali kaj podobnega.) In pod mene so položili gumijasto podlogo in spominjam se tiste noči, naslednjo jutro so me hoteli operirati. Predhodno so mi očistili rano, veliki kosi mesa so bili odtrgani in vzeli so škarje ter mi to odrezali in moral sem se oprijeti človeških rok... morali so osvoboditi njegova zapestja izpod mojih rok, ko so končali.

Jaz sem jokal in kričal ter se ga oklepal - nekako tako, ko so mi rezali tisti del noge vstran. Bil sem star štirinajst let, komaj deček. In tisto noč sem poskušal oditi spat in oni... Vstal sem in nekaj je pljusknilo. In tukaj je bila kri, skoraj pol galona, tako mislim, ki je pritekla iz ven. Oni so naredili rentgensko sliko ter rekli, da je strel bil tako blizu te arterije z obeh strani, da bi jo lahko najmanjša praska pretrgala in bi začel krvaveti. » No,« sem pomislil, »to je moj konec.« Položil sem svoje roke dol, nekako tako, in to dvignil gor in kri je začela teči po mojih rokah, ležal sem v svoji lastni krvi. Pozvonil sem na zvonec. Prišla je sestra in to enostavno obrisala z brisačo, ker ni bilo ničesar, kar bi oni lahko naredili.

In naslednje jutro, v skladu s tem slabim stanjem (v tistih dneh niso dajali transfuzij krvi, saj veste), so me operirali. Dali so mi eter. In ko sem... Stari eter - mislim da se ga spominjate, to je stari anestetik. In pod vplivom tega etra, ko sem prišel ven... Prišel sem ven izpod vpliva etra po osmih urah. Toliko so mi ga morali dati, da ne bi vstal. Potem me niso mogli prebuditi.
-----

Ko sem se prebudil izpod tega etra, se mi je tam nekaj zgodilo. Vedno sem verjel, da je to bila vizija. Ker sem bil tako slaboten, sem mislil, da umiram. Ona je jokala. Ko sem odprl svoje oči, da bi pogledal, sem slišal njeno govorjenje in potem sem znova zdrsnil v spanje. Zbudil sem se dva ali trikrat. In potem sem imel vizijo, ko... Približno sedem mesecev kasneje sem moral iti in imel sem šibre in mastna lovska oblačila v mojih nogah, ki jih zdravnik ni mogel izvleči. Tako sem dobil zastrupitev krvi, obe nogi sta mi zatekle in se podvojile pod mano in oni so hoteli vzeti obe nogi ob bokih. In jaz sem dejal: »Ne, samo pridite višje in to snemite tukaj.« Tega enostavno nisem mogel prenesti. In tako sta na koncu dr. Reader in dr. Perdyl iz Louisvillea izvedla operacijo in zarezala tam spodaj ter to vzela ven. In danes imam čudovite noge, po Božji milosti.

Torej, v tistem času, ko sem imel to vizijo, sem mislil, da sem prešel iz tega življenja v trpljenje. In sedem mesecev kasneje sem imel tukaj v Clark County Memorial bolnišnici drugo operacijo. In takrat ko sem prišel ven, mislim da sem stal zunaj na zahodu. Imel sem drugo vizijo in tam na nebu je bil velik zlati križ in Gospodova slava se je izlivala iz tega križa. In stal sem s svojimi rokami nekako takole in ta slava je padala na moje prsi. In vizija me je zapustila. Moj oče je stal tam in me gledal, ko je prišla vizija.

Vedno sem se počutil... Vsi ljudje, ki so me poznali, vsa ta leta vedo, da sem vedno hotel oditi na zahod. Saj veste, kako je to. Vedno je bilo nekaj na zahodu. Ampak, ker mi je nek astronom nekoč dejal isto stvar, da bi moral oditi na zahod... Zvezde, ki se premikajo v svojih ciklusih in tako dalje, jaz sem bil rojen pod tem znamenjem in nikoli nisem bil uspešen na vzhodu, moral bi oditi proti zahodu. In lani sem krenil proti zahodu, da izpolnim življenjsko željo.
-----

In v tej prvi viziji, tukaj je tisto, kar se je zgodilo: ta vizija me je udarila in bil sem zelo slaboten, ker sem izgubil toliko krvi in pomislil sem, da tonem v neskončno večnost. Mnogi ste me slišali to govoriti že prej - da tonem v neskončno večnost. Najprej sem šel kakor skozi oblake in potem skozi temo in nato sem tonil navzdol, navzdol, navzdol. In prva stvar, saj veste, prispel sem v področje izgubljenih. In tam znotraj sem zakričal in sem pogledal in vse to, tam ni bilo dna. Sploh nisem mogel nehati padati - vso večnost... Videti je bilo, kot da sem padal - temu ni bilo konca.

Potem, kakšna razlika je bila od te vizije, ki sem jo imel tukaj nedolgo nazaj, ko sem bil v slavi z ljudmi. [Smrt. Kaj potem?] Kakšno nasprotje. Toda v tisti, ko sem padal, sem nazadnje začel vpiti za očetom. Seveda, glede na to, da sem bil otrok, kaj drugega bi naredil. Vpil sem k mojemu očetu, vendar mojega očeta ni bilo tam. Klical sem svojo mamo: »Naj me nekdo ujame!« Tam ni bilo moje mame. Jaz sem kar nadaljeval. In potem sem klical Boga, vendar tam ni bilo Boga. Ničesar ni bilo tam.

In čez nekaj časa sem zaslišal najbolj žalostni zvok, ki sem ga kdaj slišal in to je bil najstrašnejši občutek. Niti slučajno - celo čisti goreči ogenj bi bil zadovoljstvo proti temu, kar je bilo to. Torej, te vizije niso bile nikoli napačne. In to je bil eden izmed najstrašnejših občutkov, ki sem jih kdaj imel in kar je povzročilo... Slišal sem hrup, ki je zvenel kot neke vrste prestrašena stvar. In ko se je to pojavilo, sem videl, kako se bližajo in to so bile ženske. Imele so nekakšne zelene stvari, če bi le lahko videli njihove obraze in imele so zeleno snov pod svojimi očmi. In njihove oči so bile videti kot - tako kot si ženske danes barvajo oči, potegnjene nazaj nekako tako in bile so samo njihove oči in obraz in so se oglašale: »Uh, uh, uh, uh!« Oh, moj! Jaz sem samo zakričal: »Oh, Bog, usmili se me. Usmili se, oh Bog. Kje si? Če mi samo dovoliš, da grem nazaj in živim, Ti obljubljam, da bom dober fant.« No, to je edina stvar, ki sem jo lahko rekel. Torej, Bog ve in na sodni dan mi bo sodil za to izjavo. To je tisto, kar sem dejal: »Gospod Bog, naj se vrnem in Ti obljubljam, da bom dober fant.«

In ko sem bil ustreljen, sem govoril laži, bil sem precej blizu vsega, kar bi moralo biti narejeno, samo eno stvar da povem... Naj se kar očistim, medtem ko sem tukaj. Ko sem pogledal dol in videl, da sem skoraj prepolovljen na dvoje... Dejal sem: »Bog, usmili se me. Ti veš, da nikoli nisem zagrešil prešuštva.« To je bila edina stvar, ki sem jo lahko rekel Bogu. Nikoli nisem sprejel Njegove pomilostitve in vseh teh stvari. Lahko sem samo rekel: »Jaz nikoli nisem prešuštvoval.« In potem so me odvedli od tam ven in potem sem hkrati jokal: »Bog, usmili se me. Jaz bom dober fant, če mi boš Ti samo dovolil, da se vrnem nazaj.« Kajti vedel sem, da je nekje bil Bog. In tako mi pomagaj, tista utrujena bitja vse naokrog - jaz sem ravnokar bil novi prišlek. Najbolj ostuden, grozen, brezbožen občutek, da... Videti so bili kot ogromne velike oči - z velikimi trepalnicami od zunaj, nekako tako, in so tekli nazaj kot mačke. Tako - nazaj, nekako tako, in zelena stvar, kot da je razpadalo in so se oglašali: »Uh, uh, uh.« Oh, kakšen občutek!

Potem pa sem se v trenutku ponovno vrnil v naravno življenje. Ta stvar me je vznemirila. Pomislil sem: »Oh, naj nikoli več ne grem na to mesto. Naj nobeno drugo človeško bitje nikoli ne gre na takšno mesto.« Sedem mesecev kasneje sem imel vizijo, kako stojim na zahodu in vidim ta zlati križ, kako se spušča nad mene. In jaz sem vedel, da so tam nekje bila območja prekletih.

Torej, do pred štirih tednov sploh nisem bil pozoren na to. Ženske... V tistem obdobju nikoli nisem razmišljal o tem. Pred približno štirimi tedni sva z ženo odšla dol v Tucson, da bi naredila nekaj nakupov in medtem ko sva sedela... Z ženo sva se odpravila po stopnicah in tam je bila skupina pomehkuženih fantov, ki so imeli svoje lase spete (saj veste, tako kot to počnejo žene), in lase resasto počesane tu spredaj in s temi zares visokimi hlačami na sebi, neke vrste - predvidevam, da so to ›bitniks‹ hlače ali kakorkoli jih imenujete. In oni so bili tam in vsi so jih gledali in njihove glave so bile tako velike, kot pri ženskah, ki nosijo te natopirane pričeske, saj veste, in oni so bili tam.
----

Tako, odšel sem gor po stopnicah in se usedel. In ko sem to storil, tam so bile neke tekoče stopnice (to je bila J.C. Pennyjeva trgovina), in tekoče stopnice so vozile ljudi gor. Resnično mi je postalo slabo v želodcu, ko sem gledal te ženske, ki so prihajale gor; mlade, stare in srednjih let s kodri, mlade, in na vse načine, z majhnimi kratkimi hlačami na sebi, z opolzkimi telesi in seksi oblečene ženske s temi ogromnimi velikimi glavami, takole, in tukaj so prihajale. In ena je prihajala gor po tekočih stopnicah, prihajala je gor točno tako, kjer sem sedel na stolu - sedel sem s svojo sklonjeno glavo in sem se ozrl ter pogledal.

Ena od njih, ki je prihajala po stopnicah, je govorila (španski govor) z drugo žensko - bila je belka, ki je govorila s Španko. In ko sem pogledal, sem bil naenkrat spremenjen. To sem že nekje videl. Njene oči (saj veste, kako si ženske sedaj delajo, mažejo si svoje oči po novem) kot pri mački, saj veste, dajejo to gor nekako tako in nosijo mačja očala in te stvari, saj veste, z očmi nekako tako. In ta zeleni material pod njihovimi očmi. To je bila tista stvar, ki sem jo že videl, ko sem bil otrok. Natanko tam je bila ženska. Jaz sem popolnoma odrevenel in začel gledati naokrog in tam so bili vsi ti ljudje, ki so mrmrali, saj veste, hodili so okrog cen in teh stvari v stavbi.

Pogledal sem na ta način in se v trenutku spremenil. Pogledal sem in pomislil: »To je tisto, kar sem videl v peklu.« Tam je bilo to, to strašno trpljenje. Pomislil sem, ker so bile v peklu, jim je to povzročilo, da so bile zeleno-modro obarvane pod očmi. In tukaj je bila ta ženska obarvana zeleno-modro točno tako, kot mi je vizija pokazala pred približno štiridesetimi leti. (Pred približno štiridesetimi leti je bilo tako. Sedaj jih imam štiriinpetdeset in takrat sem jih imel štirinajst.) Torej, približno štirideset let nazaj, in to je v vsakem primeru število sodbe.
----

Pomislil sem potem, ko sem videl oči trpečega videza na teh ženskah. Tam so bile Španke, Francozinje, Indijke in belke in vse skupaj, toda ta velika glava, saj veste, z natopiranimi lasmi, s temi glavniki, način, kako se češejo, da bi postale velike in potem gredo ven. Saj veste, kako to počnejo, fiksirajo to, kot se to pač naredi. In potem, njihove oči trpečega videza in si barvajo oči z barvo v smeri nazaj kot pri mačjih očeh in to govorjenje in jaz sem bil takrat ponovno, ko sem stal v tisti J.C. Penny trgovini, ponovno nazaj v peklu! Bil sem tako prestrašen in pomislil sem: »Gospod, zagotovo nisem umrl in Ti mi boš po vsem tem dovolil, da izidem iz tega mesta.« In tam so delali točno tako..., naokrog natanko tako..., v tej viziji, kot se je le lahko slišalo s lastnimi ušesi, saj veste. Samo mrmranje in hoja ljudi in te ženske, ki so prihajale gor po tekočih stopnicah ter stopale naokrog in ta: »Uh-uh,« in tam so bile te smešno zelene oči žalostnega videza.

Preberite celoten račun v...
Duše, ki so sedaj v zaporu.

I kao što je ljudima određeno jednom umrijeti, a potom sud:

Jevrejima 9:27